Si upaš pokazati svoja čustva?

V življenju se večkrat srečujem z ljudmi, ki zadržujejo svoja čustva globoko v sebi, jih skrivajo kot da jih je prepovedano pokazati. Ne upajo (ne znajo) se iskreno nasmejati do solz, povedati, ko jih kaj zelo skrbi, moti ali pa potočiti solz, ko se jim bolečina prikrade v srce. Kaj je razlog za takšno vedenje je težko ugibati, saj je vsak posameznik človek zase. Najpogosteje sem opazila, da imajo takšni posamezniki podobne vzorce kot so se jih naučili, jih pobrali" v družini tekom odraščanja. 

V nekaterih družinah veljajo čustva za nekaj nepotrebnega, odvečnega, nekaj kar te le ovira pri delu. Spomnim se nekoga, ki mi je rekel: "Jaz pa nimam čustev, ne morem se ukvarjati z mojimi občutki, kajti le-ti ovirajo mojo delovno učinkovitost." Sprva sem malo čudno pogledala, potem pa sem dojela, da to ni bil le hec. V družini se o očitno o svojih čustvih nikoli niso pogovarjali oziroma se nikoli niso zanimali za to, kako se nekdo počuti (če ga kaj skrbi, mu izkazovali ljubezni), temveč jim je bila prioriteta delo, delo in še enkrat delo. Slednje se mi zdi res žalostno, saj se mi zdijo čustva nekaj lepega, nekaj življenjskega in nekaj brez česar je življenje pusto, enolično. 

 

Čustev je cela paleta, od pozitivnih (veselje, pričakovanje, presenečenje, ljubezen, sreča,...), pa do tistih manj pozitivnih (žalost, strah, jeza, gnus,...). A vsa čustva nam obarvajo življenje na svoj način. Tudi negativna so še kako potrebna, da lahko tudi naša bolečina (če jo doživljamo) pride na plano. Vsaka žalost, vsak jok prinese neko novo spoznanje, olajšanje, iz česar se kaj novega naučimo, zato ne vidim smisla, zakaj si ne bi dovolili, da se kdaj "pošteno" zjokamo. S tem ni popolnoma nič narobe. Morda nas bo kdo imel za "slabiča, revo", vendar je to njegov problem. Od enega pripadnika moškega spola sem nekoč slišala, da ženske jokamo samo zato, da bi kaj izsilile oziroma, da bi se komu smilile, ampak to se mi zdi precej primitivno mišljenje. Mogoče je imel ta moški takšne izkušnje s katero, a to ne pomeni, da s(m)o zdaj vse ženske enake. Tako kot tudi vsi moški niso enaki. Različna posploševanja na podlagi enega ali nekaj "primerkov" me ponavadi precej "pogrejejo", ker ni nobena stvar črno-bela.

Zdi se mi, da ženske veliko bolj cenimo moške, ki znajo pokazati, da nas imajo radi, ki ob kakšni priložnosti potočijo kakšno solzico, znajo povedati, kaj jih moti in pokazati, da jim ni vseeno. Izražanje čustev dela neko vezo še trdnejšo, trajnejšo, tudi življenje lahko s pomočjo čustev vidimo v čisto drugačnih barvah.

Malo za šalo, malo za res :)

Če pa čustva vedno znova in znova potlačujemo, jih potiskamo v našo notranjost, bodo zagotovo enkrat prišla na plano v takšni ali drugačni obliki. Takrat pa bo to verjetno zelo buren odziv, čas namreč naredi svoje in nakopičene stvari običajno ne prinesejo nič dobrega. 

Zato je izredno pomembno, da dovolimo sebi (in otroku v nas) izkusiti raznoliko paleto čustev. S tem pa si olajšamo dušo ter obogatimo vsakdan!

Tanja