Ali obstaja primeren način za končanje razmerja?

To vprašanje se mi "podi" po glavi že precej let in prišla sem do nekega svojega zaključka, ki pa je seveda le moje mnenje in ne temelji na nobenih znanstvenih dokazih :) Verjamem pa, da smo si ljudje različni in ima vsak do te tematike svoje stališče in pogled. Pa tudi večina nas je že izkusila to neprijetno situacijo ali pa jo morda še bo (upam sicer, da ne:)).

Osebno mislim, da nobena prekinitev nekega ljubezenskega razmerja ni enostavna, saj so posredi čustva, ki obarvajo odnos med dvema. Lahko bi razpravljali tudi o tem, ali je težje nekoga zapustiti ali biti zapuščen. Oboje boli, če gre seveda za čustveno intenziven, dolgotrajen in intimen odnos. Nihče od nas si ne želi biti zapuščen, saj se takoj prikradejo na dan misli, kot so npr. "Sigurno je nekaj narobe z mano, da me zapušča", "Nisem dovolj dober/dobra zanjo/zanj" ali pa se sproži vrsta obrambnih mehanizmov, ki nas obvarujejo pred bolečino ("Našel/našla bom veliko boljšo/boljšega", "Nekaj je narobe z njo/njim, da me lahko kar tako izda"). Različic je verjetno še ogromno in so odvisne od posameznega človeka, kako se spoprijema z nastalo situacijo. 

Sama sem se v preteklosti znašla že v obeh situacijah in se v nobeni nisem počutila dobro. Veliko slabše sem se počutila, ko sem koga zavrnila v smislu, da se z njim dolgoročno žal ne vidim zaradi teh in onih razlogov. Vedela sem namreč, da bo oseba, ki mi veliko pomeni, zelo razočarana in prizadeta. Kljub temu da nekoga zapustiš, to še ne pomeni, da imaš o njemu slabo mnenje in do njega nimaš več pozitivnih čustev, le enostavno čutiš, da nista za skupaj. To je seveda težko razumeti skozi oči tistega, ki ostane sam...ki se mu v trenutku razletijo sanje. Meni tega sploh ni bilo potrebno razumeti, kajti "zapuščena" sem bila na precej grd način, ta izkušnja pa je kasneje pripomogla k temu, da sem postala bolj trdna oseba in pozitivno vplivala na osebnostno rast. Tako da, hvala tistemu "junaku"! :)

Malo sem sicer zašla z začetne tematike, a ta tema se mi zdi precej kompleksna in bi se dalo o njej še razglabljati. Torej, kljub temu da končanje razmerja v nobenem primeru ni prijetno opravilo, pa je včasih nujno potrebno, če tako čutimo in ne moremo preko tega občutka. Zdi pa se mi lepo oziroma se spodobi, da to naredimo na nek kulturen, človeški in oseben način. Bili smo namreč v nekem intimnem odnosu s to osebo, v odnos smo vložili precej svoje energije, tudi druga oseba jo je, zato si vendar zasluži, da z njo ravnamo temu primerno. Prekinitev razmerja preko SMS-a, preprosto ignoriranje in neoglašanje na telefonski klic se mi zdi precej strahopetno in otročje dejanje. Res pa je, da je to veliko lažje narediti kot pa nekoga pogledati v oči. A verjemite, da bo slednje precej bolj primerno, kljub temu da bo še vedno boleče, se tisti, ki ga zapuščate, vsaj ne bo počutil "kot zadnja smet na smetišču", kakor bi se v primeru, če bi od vas prejel SMS sporočilo ali pa da bi ga ignorirali, dokler pač ne bi nehal klicati. 

Mislim, da si vsak človek zasluži oseben način končanja razmerja, četudi bodo izrečene besede še tako bolele. A bolečina mine, srce se s časom zaceli, ni pa tistega grenkega priokusa glede načina končanja veze oziroma občutka krivde s strani tistega, ki je nekoga zapustil na nečloveški način. To pa tudi ogromno pomeni, mar ne?

Tanja