Pa ti, verjameš vase?

Mislim, da vsak izmed nas stopa po svoji poti, ki si jo je izbral sam. Marsikdo meni in trdi, da so mu jo izbrali drugi z določenimi zahtevami, ki mu jih postavljajo, a še vedno smo mi tisti, ki nekomu dovolimo, da nas vodi in pelje na tisto pot, po kateri si v resnici ne želimo stopati.

Bolj, ko se oddaljujemo od lastnih občutkov, želja in sanj, bolj lahko tonemo v brezvoljnost, obupanost, za svojo nesrečo krivimo okolico, ne znamo pa pogledati pred svoj prag, ki je prašen in poln smeti. Koliko ljudi se dnevno pritožuje nad vremenom (enkrat je prevroče, drugič preveč piha, spet tretjič je prehladno,…), gužvo na cesti, na blagajni v trgovini ipd. pa glede tega ne moremo storiti prav ničesar. Sem sodi tudi brezpredmetno ukvarjanje s komentarji in mnenji ljudi, ki v našem življenju ne igrajo pomembne vloge.

Zakaj izgubljati čas in energijo za »stvari« nad katerimi nimamo vpliva? 

Slednje vprašanje marsikdaj zastavim komu, ki mi stoka in »jamra« na vse pretege, obupuje nad svojim življenjem in vidi, da je on/a žrtev tega nesmiselnega življenja. Priznam, da težko razumem, kako lahko nekdo dojema življenja na tak način, ko smo le lahko hvaležni za vsak dan, ki nam je dan na posojo. Tu nismo večno in vsak nov dan ni samoumeven. Mnogi ljudje to začnejo dojemati šele takrat, ko doživijo, kaj hudega. Le zakaj tega marsikdo ne more videti že takrat, ko je zdrav in v sebi nosi vsa »orodja« za doživljanje in občutenje zadovoljstva in sreče. Slednje še zdaleč ni nekaj samoumevnega, za to se je potrebno potruditi, vztrajati, se boriti in nikoli odnehati. Vsaka minuta je vredna, vsak (še tako na prvi pogled »stran vržen« trud) se nam dolgoročno obrestuje. 

To z upanjem in dobro voljo predstavljam tudi otrokom, s katerimi delam, jih želim motivirati in v njih spodbuditi željo po doseganju lastnih ciljev in želja. Tistega, kar jih polni z lepimi in prijetnimi občutki ter jim nariše nasmeh na obraz. Že vsak majhen korak, ki si ga upajo narediti izven ustaljenih tirnic ter njihovo zadovoljstvo ob tem, meni pričara še toliko večji nasmeh in napolni srce s toplino. Za takšne dragocenosti se »splača« živeti, truditi, zjutraj vstati in pomirjen zaspati. Pa čeprav kdaj bolj izčrpana in s praznimi baterijami. Ki pa se jih vedno da napolniti in iti s polno paro naprej. Če lahko le eni osebi v dnevu polepšam trenutek življenja (ali morda več le-teh v prihodnosti), je moj dan bogatejši in izpolnjen.

Zdi se mi pomembno vedno znova iskati smisel življenja, si bogatiti življenje na takšen in drugačen način. Pri tem ne pozabiti nase in se skušati ravnati tako kot čutimo, da je prav in ne tako kot se od nas pričakuje, da bi »moralo« biti prav. Konec koncev vsak hodi spat z lastnimi mislimi in največ časa preživi prav sam s seboj. 

Če tistega, ki ga vidimo v ogledalu pred sabo, nimamo radi in mu ne naklonimo spodbudnih besed, potem nam lahko vedno znova zmanjka motivacije in volje za dosego lastnih ciljev.

Tanja