Čedna embalaža brez vsebine je kakor morje brez bogate globine.

Všeč so mi ljudje, ki so preprosti in iskreni. Ki se vedejo pristno in ne potencirajo sebe ter »hodijo« po drugih za dosego lastnih ciljev. Narcisoidnost in zahrbtnost sta precej grdi lastnosti, ki jih ni lepo negovati in hraniti, le zato, da bi se sami počutili večje, bolj močne in pomembne. Do vsega tega se da prikorakati po precej mirnejši in bolj spoštovanja vredni poti. S čisto vestjo in občutkom zadovoljstva.

Rada sem v družbi tistih, ki so prijazni do drugih – ne glede na to, ali se pogovarjajo z otrokom, prodajalko, zdravnikom ali upokojencem. Prijaznost in dobrota pogosto padeta na plodna tla, krog se obrne in vse se nam povrne. Ne vedno in to tudi ni namen, da bi morali vse »dobiti« nazaj. Lepo je dajati brez višjega namena. To osrečuje in polni.

Prijetno se počutim z ljudmi, ki si upajo pokazati otroka, ki prebiva v njih. Se pošaliti na svoj račun in včasih tudi sarkastično pogledati na manj ugodne situacije. Iskren smeh res napolni dušo s svežino, sproščenostjo in veseljem. Lajša vsakodnevne skrbi. Ne predstavljam si dneva brez nasmeha na obrazu. Tak dan bi zame bil izgubljen.

Všeč so mi ljudje z vsebino. Ki niso prazni. So vredni zaupanja in notranje polni. Ki si upajo pokazati cel spekter čustev, ne glede na to, da bodo morda izpadli ranljivi. Mislim, da biti ranljiv še zdaleč ne pomeni biti šibak, ranljivost je le bogatost duše.

Všeč so mi osebe, ki so pogosto pozitivno naravnane. Gledajo na življenje optimistično, sledijo svojim željam in na ovire ne gledajo kot na nepremostljive težave, ki niso rešljive. Ovire so del življenja, le-te nas naredijo trdnejše, močnejše in bolj vztrajne. Tudi iz vsake težke situacije se lahko obilo naučimo, marsikdaj še veliko več kot iz prijetnih izkušenj, saj se nam težje bolj zasidrajo v srce. Potrebujemo več časa in energije, da jih predelamo…premostimo.

Cenim trenutke z ljudmi, ki se veselijo drobnih radosti v življenju. Npr. slastne hrane, prijetne glasbe, sprehodov po gozdnih poteh, globljih pogovorov, raziskovanja lepot, ki nam jih ponuja vsakdan. Vse to je zopet povezano s skromnostjo.

Vesela sem, da imam priložnost in možnost poznati prijetne ljudi, od katerih se lahko mnogo (na)učim in se osebnostno razvijam. Otroci, s katerimi delam, mi vsakodnevno vlivajo toliko pozitivne energije, da lahko še več vložim, pa čeprav sem včasih res izčrpana. Vedno bolj skušam biti iskrena do sebe, saj lahko le tako bolje živim. V prvi vrsti moramo biti zadovoljni s sabo, se počutiti doma v lastni koži.

Neke osnovne materialne dobrine so seveda pomembne za preživetje. A vse, kar je »luksuz« (dragi avtomobili, nakit, sodobna tehnologija) v bistvu to ni. Pravi luksuz so pristni in ljubeči odnosi, sposobnost uživati v preprostosti in se predajati občutkom, ki nas polnijo. Zunanjost je le prazna embalaža, ki brez vsebine in globine nima pomena. Tako kot morje ne.

Malo je potrebno za srečo, mar ne? Pogosto jo iščemo na napačnih mestih, v drugih ljudeh, dragih stvareh. Pogosto pozabimo nase in na resnico, da jo lahko najdemo le v sebi. Vsakdo lahko najde umirjenost, zadovoljstvo in srečo. Ne potrebujemo veliko, le zvrhano mero iskrenosti do sebe, ščepec vztrajnosti, potrpežljivosti in morje ljubezni, ki jo delimo med druge. 

Samo, če dajemo, nam življenje ponuja priložnosti za nova spoznanja, tako na mentalni kot srčni ravni.  

                                                                                                                                                  Tanja

»Življenje teče in nič ne reče...«

Čas teče enako hitro zate in zame,

včasih zarine nož v hrbet, včasih te objame preko rame.

V svojih rokah nosi precejšnjo moč,

mnogi opirajo se nanj - pravijo, da jim je v pomoč.

Včasih želiš si, da bi ga lahko za hip zaustavil,

še kaj pomembnega postoril ali kakšno napako popravil.

Vendar čas ne vpraša, kam si namenjen, v katero smer greš,

ne zanima, ali greš tja z avtom ali peš.

Čas pogosto omehča tvojo bolečino,

potihoma in nevede kaže svojo skrito veličino.

Če si le dovolimo, nas lahko veliko nauči,

on dobro ve, da si tvoja duša polnih trenutkov želi.

Ura, preživeta v dobri družbi, zdi se kot minuta,

spet drugič komaj čakaš, da že mine debata "kruta".

Zdi se, da počasneje teče za tiste, ki vedno čakajo na pravi trenutek,

s svojim napačnim prepričanjem pa žal dobijo le prazen občutek.

Čas vseh ran zaceliti ne zna,

takrat človek mora vzeti vajeti v roke, da svoje počutje uravna.

Končno spozna, da čas le blaži in ne rešuje,

da v njem samem že prebiva prav vse, kar za srečo potrebuje.

Tanja

Kakor glas morja

Bližina niso besede, ki si jih izrečemo,

niso stvari, katerim se zaradi drugega odrečemo.

Ne da se je kupiti na tržnici niti v najdražji trgovini,

ne da se je najti na morju ali na najlepši planini.

Lahko se jo samo občuti, ko te le-ta obišče,

potrka na tvoja vrata in vpraša za prenočišče.

Ona ne pride tja, kjer so zidovi postavljeni previsoko,

tja, kjer se nekdo boji čutiti (pre)globoko.

Bližina je toplina, ki te ob srečanju z osebo napolni,

ne da se je opisati, te pa bogato notranje izpolni.

So trenutki, ko si lahko samo ti in le obstajaš

ter se prijetno mehkim čarobnim občutkom predajaš.

Lahko je le na posojo in traja kratek čas,

pogosto pa ostane v srcu kot tih, prodoren glas.

Je tisto nekaj, zaradi česar je vredno živeti,

iz dneva v dan po višjem smislu in ciljih hrepeneti.

Prijeten vikend,

Tanja

Koga pa poslušaš ti?

Koliko ljudi res misli tisto, kar izreče?

so to le vljudnostne besede,

katerim že v naslednjih minutah rok poteče,

ter duh brezbrižnosti njihove duše zasede.

Kaj zares prihaja iz globin srca

in kdaj razum večjo, pomembnejšo vlogo (od)igra?

Včasih složna, pogosto zopet v sporu,

enkrat eden, spet drugič drugi, počuti se kot v zaporu.

Srce simbolizira iskrenost, nežnost in sprošča občutke topline,

razum spodbuja preudarnost, varnost ter zmožnost samodiscipline.

Nihče izmed njiju ne more funkcionirati samostojno,

pomembno je sožitje, prepletanje, da lahko življenje (p)ostane spokojno.

Sliši se preprosto in enostavno,

vendar pogosto ne kaže prav nič obetavno.

Iz dneva dan srce in razum bijeta svoje bitke,

plavata v jezeru ovir, ki so le redko plitke.

 Tanja

Modrosti Charlija Chaplina

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval „zdravi egoizem“,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

Sir Charles Spencer Charlie Chaplin sebi za 70. rojstni dan (leta 1959)

Pa ti, verjameš vase?

Mislim, da vsak izmed nas stopa po svoji poti, ki si jo je izbral sam. Marsikdo meni in trdi, da so mu jo izbrali drugi z določenimi zahtevami, ki mu jih postavljajo, a še vedno smo mi tisti, ki nekomu dovolimo, da nas vodi in pelje na tisto pot, po kateri si v resnici ne želimo stopati.

Bolj, ko se oddaljujemo od lastnih občutkov, želja in sanj, bolj lahko tonemo v brezvoljnost, obupanost, za svojo nesrečo krivimo okolico, ne znamo pa pogledati pred svoj prag, ki je prašen in poln smeti. Koliko ljudi se dnevno pritožuje nad vremenom (enkrat je prevroče, drugič preveč piha, spet tretjič je prehladno,…), gužvo na cesti, na blagajni v trgovini ipd. pa glede tega ne moremo storiti prav ničesar. Sem sodi tudi brezpredmetno ukvarjanje s komentarji in mnenji ljudi, ki v našem življenju ne igrajo pomembne vloge.

Zakaj izgubljati čas in energijo za »stvari« nad katerimi nimamo vpliva? 

Slednje vprašanje marsikdaj zastavim komu, ki mi stoka in »jamra« na vse pretege, obupuje nad svojim življenjem in vidi, da je on/a žrtev tega nesmiselnega življenja. Priznam, da težko razumem, kako lahko nekdo dojema življenja na tak način, ko smo le lahko hvaležni za vsak dan, ki nam je dan na posojo. Tu nismo večno in vsak nov dan ni samoumeven. Mnogi ljudje to začnejo dojemati šele takrat, ko doživijo, kaj hudega. Le zakaj tega marsikdo ne more videti že takrat, ko je zdrav in v sebi nosi vsa »orodja« za doživljanje in občutenje zadovoljstva in sreče. Slednje še zdaleč ni nekaj samoumevnega, za to se je potrebno potruditi, vztrajati, se boriti in nikoli odnehati. Vsaka minuta je vredna, vsak (še tako na prvi pogled »stran vržen« trud) se nam dolgoročno obrestuje. 

To z upanjem in dobro voljo predstavljam tudi otrokom, s katerimi delam, jih želim motivirati in v njih spodbuditi željo po doseganju lastnih ciljev in želja. Tistega, kar jih polni z lepimi in prijetnimi občutki ter jim nariše nasmeh na obraz. Že vsak majhen korak, ki si ga upajo narediti izven ustaljenih tirnic ter njihovo zadovoljstvo ob tem, meni pričara še toliko večji nasmeh in napolni srce s toplino. Za takšne dragocenosti se »splača« živeti, truditi, zjutraj vstati in pomirjen zaspati. Pa čeprav kdaj bolj izčrpana in s praznimi baterijami. Ki pa se jih vedno da napolniti in iti s polno paro naprej. Če lahko le eni osebi v dnevu polepšam trenutek življenja (ali morda več le-teh v prihodnosti), je moj dan bogatejši in izpolnjen.

Zdi se mi pomembno vedno znova iskati smisel življenja, si bogatiti življenje na takšen in drugačen način. Pri tem ne pozabiti nase in se skušati ravnati tako kot čutimo, da je prav in ne tako kot se od nas pričakuje, da bi »moralo« biti prav. Konec koncev vsak hodi spat z lastnimi mislimi in največ časa preživi prav sam s seboj. 

Če tistega, ki ga vidimo v ogledalu pred sabo, nimamo radi in mu ne naklonimo spodbudnih besed, potem nam lahko vedno znova zmanjka motivacije in volje za dosego lastnih ciljev.

Tanja