Čas teče enako hitro zate in zame,
včasih zarine nož v hrbet, včasih te objame preko rame.
V svojih rokah nosi precejšnjo moč,
mnogi opirajo se nanj - pravijo, da jim je v pomoč.
Včasih želiš si, da bi ga lahko za hip zaustavil,
še kaj pomembnega postoril ali kakšno napako popravil.
Vendar čas ne vpraša, kam si namenjen, v katero smer greš,
ne zanima, ali greš tja z avtom ali peš.
Čas pogosto omehča tvojo bolečino,
potihoma in nevede kaže svojo skrito veličino.
Če si le dovolimo, nas lahko veliko nauči,
on dobro ve, da si tvoja duša polnih trenutkov želi.
Ura, preživeta v dobri družbi, zdi se kot minuta,
spet drugič komaj čakaš, da že mine debata "kruta".
Zdi se, da počasneje teče za tiste, ki vedno čakajo na pravi trenutek,
s svojim napačnim prepričanjem pa žal dobijo le prazen občutek.
Čas vseh ran zaceliti ne zna,
takrat človek mora vzeti vajeti v roke, da svoje počutje uravna.
Končno spozna, da čas le blaži in ne rešuje,
da v njem samem že prebiva prav vse, kar za srečo potrebuje.
Tanja
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Vsak komentar je zelo dobrodošel :)