Kdaj si kakšno stvar naredil prvič?

Življenje je polno takšnih in drugačnih presenečenj, ki nam krojijo vsakdan. Konec leta je nekakšna »prelomnica«, ko se običajno ozremo nazaj in se spomnimo dogodkov, ki so zabeležili naše leto. To se mi na nek način zdi pomembno, saj lahko le tako skujemo nove želje in načrte za prihajajoče dni in mesece. Cilji so pomembni, saj smo lahko drugače brez njih izgubljeni in naši dnevi nimajo takšnega smisla, kot če stremimo k sanjam, ki jih želimo uresničiti.

Leto 2014 je bilo zame zelo raznoliko in dinamično. Nič ne bi spremenila in ničesar dodala. Vse, kar se je zgodilo, je bilo tu z razlogom, da me je kaj novega naučilo, mi dalo kanček zagona za v naprej ali pa me je v tistem trenutku le spomnilo, kako lepo je živeti. V preteklem letu sem spoznala in se spoprijateljila z nekaj osebami, ki so postale pomemben del mojega življenja, ga iz dneva v dan bogatijo in mu dajejo svežino ter nova spoznanja. Protiutež temu je, da je kdo tudi odšel in za sabo pustil sled. Vedno je tako in verjamem, da je takšna pot edina prava. Vsak človek, ki vstopi v naše življenje, ga na nek način spremeni, a od nas je odvisno, v kakšni meri mu to dopuščamo. Učim se in skrbno »srkam« modrosti oseb in knjig, ki pravijo, da je potrebno v prvi vrsti znati poskrbeti za lastno srečo, napolniti sebe in negovati to, kar nosimo v sebi. Postaviti meje. In znati reči ne. Vedno znova, ko rečemo da, takrat ko si nekaj v resnici ne želimo oziroma čutimo, da gremo preko sebe, tlačimo otroka v sebi vse globlje in globlje.  

Ko se ozrem nazaj, se mi pred očmi prikaže precej radovednih otroških oči, ki so mi v preteklem letu bogatile moj delovnik. Otroci nosijo v sebi toplino, iskrenost in razigranost, lastnosti, ki se z leti nekoliko »obrusijo« in dobijo pridih resnosti. Vedno znova me česa naučijo, me nasmejejo, zanje nobena dodatna minuta, ki jim jo naklonim, ni zaman. Vsak je zgodba zase in do vsakega se skušam »dokopati« na svojstven način ter mu pomagati. Tako malo je potrebno, da otroku polepšaš dan. Hkrati pa ga nezavedno še sebi.

Po čem si bom še zapomnila leto 2014? Čudovitih trenutkih, preživetih v družbi ljudi, ki jih imam rada, prvem poletu z letalom in občutku jadranja (ki zagotovo ne bo zadnji), novih kreativnih »prebliskih« izpolnjujočih glasbenih doživetjih, kolesarskih in tekaških dogodivščinah, slastni hrani, vonju morja,…

V treh besedah: dinamično, športno in navdihujoče!

Sedaj pa se lotim kovanja novih načrtov in stvari, ki jih še nikoli nisem počela, pa si jih želim v 2015. Komaj čakam, da se jih lotim. :)

Kdaj ste pa vi kakšno stvar naredili prvič? Poskusite in si upajte narediti korak izven svojih ustaljenih okvirjev ter pogumno zakorakajte dalje novim ciljem in željam naproti. 

Ne pozabite: edina meja je nebo!

»Kdaj si kakšno stvar naredil prvič?

Kdaj so se ti zadnjič lesketale oči?

Kdaj prižgal si zadnjič plamen v temi? «

(Andrej Šifrer)

  

                                                       
                                                                   Tanja

Svetle oči

Oči povedo tisto, česar si usta ne upajo,

v sebi skrivajo globlji pomen in nikoli ne obupajo.

Besede včasih težko na glas je izgovoriti,

a s pogledom se prav ničesar ne da skriti.

V njih prepoznamo, ko nas ima nekdo resnično rad,

razberemo, če človek v svojih globinah in srcu je bogat.

Sogovornikove oči nikoli ne lažejo ali se pretvarjajo,

če le pozorni smo, nam mnogo reči uprizarjajo.

Naj bodo rjave, modre, zelene ali sive,

važno je le, da niso prazne in puste, ampak žive.

Da iz njih žari posebna energija,

sreča, volja do življenja ali morda melanholična nostalgija.

Lahko so seveda tudi otožne in od solz lesketajoče,

zaradi intenzivnosti in globine pogleda izstopajoče.

Brez zrenja vanje vse besede in kretnje so zaman,

ni slike in pravega »okusa« – kakor kruh, ki je neslan.

"Kako si"?

Poraja se mi nekaj precej retoričnih vprašanj:

• Koliko ljudi si dejansko iskreno želi slišati tvoj odgovor, ko te vprašajo: "Kako si?"  
• Mar ni veliko ljudi obremenjenih le z lastnimi težavami in ne zmore pogledati izven teh okvirjev? 
• Koliko sogovorcev se skuša postaviti v tvojo "kožo", perspektivo in ti želi ponuditi nov pogled na situacijo?

Hmmm.

A na srečo se vedno najde peščica takšnih, ki še zna človeku prisluhniti v pravem pomenu besede.

Tanja

Vozi nas vlak v daljave

Na vlaku zbira se mnogo različnih ljudi,

vsak s svojo zgodbo in željami na svojem sedežu sedi.

Nekateri radovedno zrejo skozi okno, opazujoč naravo,

medtem ko drugi rešujejo križanke za zabavo.

Spet drugi nepremično strmijo v duše pred sabo,

vztrajajo pri tem in pozabijo, da njihov bonton utonil je v pozabo.

Tu so še tisti, ki junaško razlagajo o svoji veličastni osebnosti,

nimajo občutka, kaj govori se javno in kaj v zasebnosti.

Pogosto imamo občutek, da znašli smo se sredi glasnega koncerta,

a žal ne plujemo v prijetnih tonih kakšnega glasbenega eksperta.

Na vlaku znajo sopotniki poskrbeti tudi za kulinarične skušnjave,

ko z užitkom grizljajo hamburgerje hrustljave.

Včasih vožnja vleče se kot dolga kača,

včasih zabavna je kot je zabavna otroku igrača.

Kaj vse lahko človek na vlaku zanimivega doživi,

čeprav včasih komaj čaka, da izstopi in mu veter misli prevetri.

Nekateri s svojo prisotnostjo in pogovorom dnevu vnesejo svežino,

v njihovem tonu glasu začutiš iskrenost in globino.

Njihove poučne zgodbe nam lahko popestrijo potovanje,

zopet spodbudijo naš čut za lastno raziskovanje.

Tanja

Naredi korak v pravo smer

Srečen je lahko tisti, ki si upa živeti,

srečen je lahko tisti, ki zna do uresničitve lastnega cilja prispeti.

Tisti, ki zna z odprtimi očmi zreti v svet,

ki opazi, da nam lahko narava ponudi trn ali cvet.

Trn lahko seže zelo globoko in nas prizadene,

ne more pa nam vzeti dobre volje in življenjske vneme.

Skeleča bolečina sčasoma vedno popusti,

ostane pa spomin, ki nas lahko včasih zaskeli.

Tudi v naših mislih lahko zasejemo cvet ali plevel,

vsak se sam odloči na kakšen način vsak dan bo živel.

Bo v dnevu videl sončno nebo, polno novih cvetočih priložnosti,

ali njegov dan bo turoben, prežet z oblaki otožnosti?

Včasih se je težko rešiti iz začaranega kroga obveznosti in skrbi,

želimo si imeti vse takoj in tisto, kar mislimo, da imajo vsi.

Čemu bi podcenjevali lastno življenje in se dajali v nič,

druge kovali v zvezde, o sebi pa mislili, da smo ubogi slabič.

Vse to nas kot ptico kletka utesnjuje,

mar te osrečuje, ko vidiš, da te prijatelj pomiluje?

Upaj si vendar vzeti stvari pod svoje okrilje,

kdo, če ne ti, ima v rokah glavno krmilje?

 

Tanja