Si upaš pokazati svoja čustva?

V življenju se večkrat srečujem z ljudmi, ki zadržujejo svoja čustva globoko v sebi, jih skrivajo kot da jih je prepovedano pokazati. Ne upajo (ne znajo) se iskreno nasmejati do solz, povedati, ko jih kaj zelo skrbi, moti ali pa potočiti solz, ko se jim bolečina prikrade v srce. Kaj je razlog za takšno vedenje je težko ugibati, saj je vsak posameznik človek zase. Najpogosteje sem opazila, da imajo takšni posamezniki podobne vzorce kot so se jih naučili, jih pobrali" v družini tekom odraščanja. 

V nekaterih družinah veljajo čustva za nekaj nepotrebnega, odvečnega, nekaj kar te le ovira pri delu. Spomnim se nekoga, ki mi je rekel: "Jaz pa nimam čustev, ne morem se ukvarjati z mojimi občutki, kajti le-ti ovirajo mojo delovno učinkovitost." Sprva sem malo čudno pogledala, potem pa sem dojela, da to ni bil le hec. V družini se o očitno o svojih čustvih nikoli niso pogovarjali oziroma se nikoli niso zanimali za to, kako se nekdo počuti (če ga kaj skrbi, mu izkazovali ljubezni), temveč jim je bila prioriteta delo, delo in še enkrat delo. Slednje se mi zdi res žalostno, saj se mi zdijo čustva nekaj lepega, nekaj življenjskega in nekaj brez česar je življenje pusto, enolično. 

 

Čustev je cela paleta, od pozitivnih (veselje, pričakovanje, presenečenje, ljubezen, sreča,...), pa do tistih manj pozitivnih (žalost, strah, jeza, gnus,...). A vsa čustva nam obarvajo življenje na svoj način. Tudi negativna so še kako potrebna, da lahko tudi naša bolečina (če jo doživljamo) pride na plano. Vsaka žalost, vsak jok prinese neko novo spoznanje, olajšanje, iz česar se kaj novega naučimo, zato ne vidim smisla, zakaj si ne bi dovolili, da se kdaj "pošteno" zjokamo. S tem ni popolnoma nič narobe. Morda nas bo kdo imel za "slabiča, revo", vendar je to njegov problem. Od enega pripadnika moškega spola sem nekoč slišala, da ženske jokamo samo zato, da bi kaj izsilile oziroma, da bi se komu smilile, ampak to se mi zdi precej primitivno mišljenje. Mogoče je imel ta moški takšne izkušnje s katero, a to ne pomeni, da s(m)o zdaj vse ženske enake. Tako kot tudi vsi moški niso enaki. Različna posploševanja na podlagi enega ali nekaj "primerkov" me ponavadi precej "pogrejejo", ker ni nobena stvar črno-bela.

Zdi se mi, da ženske veliko bolj cenimo moške, ki znajo pokazati, da nas imajo radi, ki ob kakšni priložnosti potočijo kakšno solzico, znajo povedati, kaj jih moti in pokazati, da jim ni vseeno. Izražanje čustev dela neko vezo še trdnejšo, trajnejšo, tudi življenje lahko s pomočjo čustev vidimo v čisto drugačnih barvah.

Malo za šalo, malo za res :)

Če pa čustva vedno znova in znova potlačujemo, jih potiskamo v našo notranjost, bodo zagotovo enkrat prišla na plano v takšni ali drugačni obliki. Takrat pa bo to verjetno zelo buren odziv, čas namreč naredi svoje in nakopičene stvari običajno ne prinesejo nič dobrega. 

Zato je izredno pomembno, da dovolimo sebi (in otroku v nas) izkusiti raznoliko paleto čustev. S tem pa si olajšamo dušo ter obogatimo vsakdan!

Tanja

Ali obstaja primeren način za končanje razmerja?

To vprašanje se mi "podi" po glavi že precej let in prišla sem do nekega svojega zaključka, ki pa je seveda le moje mnenje in ne temelji na nobenih znanstvenih dokazih :) Verjamem pa, da smo si ljudje različni in ima vsak do te tematike svoje stališče in pogled. Pa tudi večina nas je že izkusila to neprijetno situacijo ali pa jo morda še bo (upam sicer, da ne:)).

Osebno mislim, da nobena prekinitev nekega ljubezenskega razmerja ni enostavna, saj so posredi čustva, ki obarvajo odnos med dvema. Lahko bi razpravljali tudi o tem, ali je težje nekoga zapustiti ali biti zapuščen. Oboje boli, če gre seveda za čustveno intenziven, dolgotrajen in intimen odnos. Nihče od nas si ne želi biti zapuščen, saj se takoj prikradejo na dan misli, kot so npr. "Sigurno je nekaj narobe z mano, da me zapušča", "Nisem dovolj dober/dobra zanjo/zanj" ali pa se sproži vrsta obrambnih mehanizmov, ki nas obvarujejo pred bolečino ("Našel/našla bom veliko boljšo/boljšega", "Nekaj je narobe z njo/njim, da me lahko kar tako izda"). Različic je verjetno še ogromno in so odvisne od posameznega človeka, kako se spoprijema z nastalo situacijo. 

Sama sem se v preteklosti znašla že v obeh situacijah in se v nobeni nisem počutila dobro. Veliko slabše sem se počutila, ko sem koga zavrnila v smislu, da se z njim dolgoročno žal ne vidim zaradi teh in onih razlogov. Vedela sem namreč, da bo oseba, ki mi veliko pomeni, zelo razočarana in prizadeta. Kljub temu da nekoga zapustiš, to še ne pomeni, da imaš o njemu slabo mnenje in do njega nimaš več pozitivnih čustev, le enostavno čutiš, da nista za skupaj. To je seveda težko razumeti skozi oči tistega, ki ostane sam...ki se mu v trenutku razletijo sanje. Meni tega sploh ni bilo potrebno razumeti, kajti "zapuščena" sem bila na precej grd način, ta izkušnja pa je kasneje pripomogla k temu, da sem postala bolj trdna oseba in pozitivno vplivala na osebnostno rast. Tako da, hvala tistemu "junaku"! :)

Malo sem sicer zašla z začetne tematike, a ta tema se mi zdi precej kompleksna in bi se dalo o njej še razglabljati. Torej, kljub temu da končanje razmerja v nobenem primeru ni prijetno opravilo, pa je včasih nujno potrebno, če tako čutimo in ne moremo preko tega občutka. Zdi pa se mi lepo oziroma se spodobi, da to naredimo na nek kulturen, človeški in oseben način. Bili smo namreč v nekem intimnem odnosu s to osebo, v odnos smo vložili precej svoje energije, tudi druga oseba jo je, zato si vendar zasluži, da z njo ravnamo temu primerno. Prekinitev razmerja preko SMS-a, preprosto ignoriranje in neoglašanje na telefonski klic se mi zdi precej strahopetno in otročje dejanje. Res pa je, da je to veliko lažje narediti kot pa nekoga pogledati v oči. A verjemite, da bo slednje precej bolj primerno, kljub temu da bo še vedno boleče, se tisti, ki ga zapuščate, vsaj ne bo počutil "kot zadnja smet na smetišču", kakor bi se v primeru, če bi od vas prejel SMS sporočilo ali pa da bi ga ignorirali, dokler pač ne bi nehal klicati. 

Mislim, da si vsak človek zasluži oseben način končanja razmerja, četudi bodo izrečene besede še tako bolele. A bolečina mine, srce se s časom zaceli, ni pa tistega grenkega priokusa glede načina končanja veze oziroma občutka krivde s strani tistega, ki je nekoga zapustil na nečloveški način. To pa tudi ogromno pomeni, mar ne?

Tanja

Samospoštovanje - kje si?

Pesem, posvečena prijatelju, ki se na žalost ne zaveda svoje lastne vrednosti in tava v občutkih manjvrednosti.

Prijatelj moj, kaj bo še iz tebe,

ko še sam ne veš, kaj bi rad sam od sebe.

Kaj te tare, kaj te muči,

kaj roji ti po tvoji pametni "buči".

Verjetno se ti kakšna stara rana na čase odpre,

srce za kup novih prijetnih ljudi in izkušenj zapre.

Daj poglej kdaj vase,

saj moraš vendar sam v prvi vrsti poskrbeti zase.

Nenehen občutek, da si družbi odveč,

verjetno boli kot v prsi zaboden meč.

Res težko je razumeti, 

zakaj se tako zelo bojiš odpreti. 

Morda se sprašuješ kaj pričakovati od drugih ljudi,

te bodo sprejeli ali ti le pustili koš novih skrbi?

A kdor ne tvega,

lahko kaj kmalu ostane brez vsega.

 

Si izjemno dobrega srca,

po tem te vsa okolica pozna.

Potrpežljivost, prijaznost in dobrota so lastnosti, ki te odlikujejo

ter v največji meri opisujejo.

Človek imej se vendar rad!

Če se sam ne boš sprejemal,

težko boš od drugih "darila" v različnih oblikah prejemal.

Zapomni si, da samospoštovanje najdragocenejše lastno je darilo,

slednje ti bo življenje v precej lepše barve ovilo.

Tanja

Melanholija

Navdih za tole pesem ni trenutno razpoloženje :) Očitno ga prikličejo določene pretekle izkušnje.

Ko si v svojem temačnem svetu in slabe volje,

ne obupaj - jutri bo že bolje.

Ko glava tako polna je skrbi,

skupaj z njo tudi srce zaboli.

Vsak dan ne more biti rožnat in svetal,

saj se včasih dotaknemo tudi tal.

Žalosten dogodek, slaba novica

nas odneseta - kot svoje ptičke lastovica.

A nobena stvar ni tako črna in otožna kot se nam na prvi pogled zdi,

vzame le nekaj iskric v očeh in sproži par skrbi.

Žalost in bolečina ne trajata večno,

kakor se čudno sliši, pa je lahko zaradi njiju življenju sčasoma bolj srečno.

Veliko pomeni topel objem iskrenega prijatelja ali le prijetna misel,

ki ti pomaga vrniti življenjski smisel.

V takšnih trenutkih spoznaš,

da družina je največ kar imaš,

če ti seveda stoji ob strani,

ko te kdo (ne)namerno rani.

Vse mine.

Tudi slabi trenutki ter

čudni, neznosni občutki.

Nariši si nasmeh na obraz,

z dvignjeno glavo premagaj vsak boleč poraz.

Nikoli ne obupaj,

sebi najbolj zaupaj.

Sam si unikat,

sposoben odpreti mnogo sprva nemogočih vrat!

Tanja

Od bolečine do lepih spominov in hvaležnosti

Življenje za nas pripravi polno presenečenj – včasih sladkih, včasih precej grenkih. A za vsako izmed njih verjetno obstaja razlog, zakaj se je pripetilo ravno nam. Še vedno pa ga je zelo težko razumeti, če spada med bolj grenke, ki v nas postopoma izvabijo raznoliko paleto čustev. Običajno se to pripeti, ko izgubimo nekoga, ki smo ga imeli zelo radi. Ko nepričakovano odide na drugi svet ali pa le odide iz našega življenja (bivši partner, dober prijatelj,…). 

Ob izgubi naj bi nekako šli skozi pet faz žalovanja, ki pri vsakem posamezniku trajajo različno dolgo. Nekdo izmed nas se dalj časa zadrži v eni, nekdo v drugi fazi. Žalovanje je namreč individualen proces, ki ga vsak doživlja nekoliko drugače. 

Ob izgubi najprej nastopi velik šok, ko se ne zavedamo, kaj se pravzaprav dogaja.  Sočasno se pojavi tudi zanikanje, ki pa je precej pogost obrambni mehanizem, ki nas brani pred situacijami, katere nam povzročajo stres. Zanikamo si torej, da se je ta dogodek sploh pripetil, vedemo se kot da vse poteka po ustaljenih tirnicah. Normalno opravljamo svoje vsakodnevne rituale in pričakujemo, da je ta oseba še vedno v našem življenju ali pa, da je novica o neprijetnem dogodku laž oziroma je šlo enostavno za velik nesporazum.

Ko to obdobje mine, pa nastopi obdobje jeze, ko enostavno ne moremo razumeti, zakaj »hudiča« se je to zgodilo ravno nam. Govorimo si, da to, kar se nam je zgodilo, ni pravično, ne moremo se sprijazniti z dejstvom, da neke nam drage osebe ne bo več nazaj. V sebi nosimo enormen občutek jeze, a v bistvu je to nekakšna prikrita bolečina, ki se je začela počasi izražati in prihajati na »površje«. Značilno je premlevanje različnih dogodkov iz preteklosti, vseh najmanjših podrobnosti. Pojavijo se lahko tudi občutki krivde (zakaj osebi nisem posvečal več časa, ji večkrat povedal, koliko mi pomeni,…).

Po tem obdobju nastopi faza pogajanja, ki je povezana tudi s preteklo fazo, saj se še vedno sprašujemo, zakaj se je to zgodilo ravno nam in se sami s seboj pogajamo v smislu: »Če bi vsaj prišel nazaj, bi se do njega obnašal/a popolnoma drugače.«

Nato pa nastopi najbolj boleče obdobje – tako imenovano obdobje depresije, ko so občutki izgube in žalosti najbolj intenzivni. Značilna čustva so jok, panika in izguba nadzora. V tem obdobju se zavemo, da se oseba res ne bo več vrnila, lahko se izoliramo od drugih ljudi, obujamo spomine na izgubljeno osebo. Pojavijo se tudi občutki praznine ali obupa. To je povsem normalno obdobje žalovanja skozi katerega gre vsakdo izmed nas, ko se znajde v podobni situaciji, pa čeprav se zdi še tako brezizhodno, bo zagotovo minilo. Ne takoj, ampak seveda sčasoma. Saj veste, kaj pravi znan izrek: »Čas zaceli vse rane.«

Tako preidemo v zadnjo faza žalovanja, fazo sprejemanja. Še vedno se spoprijemamo z različnimi občutki, vendar negativni občutki, kot so tesnoba, panika, niso več tako pogosti. Začnemo sprejemati dejstvo, da se oseba ne bo več vrnila. Postopoma se začnemo na ljubljeno osebo spominjati brez čustev bolečine in žalosti. To je čas, ko si dovolimo ponovno zaživeti svoje življenje, kar pa seveda ne pomeni, da bomo osebo pozabili. Še vedno se nam bodo kdaj utrnile solze ob spominih nanjo, a pomembno je, da gremo z življenjem lahko naprej. Kljub temu da osebe ni več fizično v našem življenju, bo vedno ostala v našem srcu, mislih. Lahko smo hvaležni, da je bila del našega življenja in ga s svojo prisotnostjo naredila polnejšega in lepšega.

Na to tematiko sem se osredotočila z razlogom, ker se mi zdi izredno pomembno govoriti tudi o manj prijetnih življenjskih doživetjih, saj je žalovanje naravni proces, katerega doživi vsakdo izmed nas in to kar nekajkrat v življenju. Tako ob izgubi ljubljene osebe, izgubi delovnega mesta kot tudi ob izgubi kakšne pomembne lastnine… Je neizogiben proces. Najbolj pomembno pa se mi zdi to, da vemo, da je žalovanje daljši proces, da bolečina kar ne izgine in da ko pride, s tem ni popolnoma nič narobe. Dati si moramo čas, da se rane zacelijo in se naučiti biti sočutni in razumevajoči do tistih, ki doživljajo izgubo prav v tem trenutku.

Tule je še en nazoren prikaz vseh faz v animirani obliki na malo bolj humoren način: Kako se žirafa spoprijema s fazami žalovanja.

Na spletu pa sem zasledila še en zelo dober in poučen intervju o žalovanju, ki si ga lahko preberete na tej povezavi: Žalovanje: intervju s prof. dr. Onja T. Grad. Na vprašanja o žalovanju je odgovarjala klinična psihologinja prof. dr. Onja Tekavčič Grad, ki se s to tematiko ukvarja že 13 let.

Tanja

Ustvarjalnost ne pozna meja

Občudujem in z zanimanjem spremljam ustvarjalne ljudi. Lepo je videti, kako nekateri vlagajo svojo energijo in čas v stvari, ki imajo pomen in nekaj pozitivnega dobrinesejo k zadovoljstvu drugih ljudi in življenju nasploh. Verjamem, da ima veliko ljudi talent za določeno stvar oz. stvari, a vsi ga žal ne znajo izkoristiti v polni meri. Zato s toliko večjim veseljem opazujem kaj vse nastaja izpod rok mojih prijateljev, znancev ali naključnih ljudi, na katere naletim in pritegnejo moje srce in oči. V nadaljevanju bi vam rada predstavila le nekatere izmed njih, vsak je talentiran na svojem področju in seveda unikaten (tako kot tudi vsi drugi, ki nismo tako talentirani:)).

Najprej je tu moj socimer Blaž, ki vedno znova preseneča s svojimi zanimivimi in raznolikimi idejami. Njegov najnovejši "projekt" so unikatni prstani iz lesa. Les mu je že od nekdaj blizu, saj študira lesarstvo, vendar se vsak študent le ne domisli česa takšnega. V to zamisel vlaga veliko svojega prostega časa, energije in seveda obilico potrpežljivosti in natančnosti. Včasih pa nam med lakiranjem tudi "odišavi" naše domovanje :))

Več fotk pa je na strani: Unikatni prstani iz lesa 

Še ena kreativna duša je Špela, ki je moja sošolka s faksa. Ljubiteljsko se ukvarja s fotografijo, ampak na nekoliko drugačen način. Je izredno pozitivna in prijetna deklina, ki želi s fotografijami pokazati, da so lahko tudi še tako preproste, majhne stvari zelo lepe in imajo precej velik pomen. Kot pravi Špelca: "Poglej lepoto in ljubezen okoli sebe. Jaz sem jo... in vidim jo na vsakem koraku! Fotke z ljubeznijo, s sporočili in pozitivno energijo!"

Če koga zanima še več prekrasnih fotografij, se nahajajo na tej povezavi: Kot vidi SRCE

Pritegne me tudi besedna in izrazna kreativnost. Na tem "terenu" je doma še ena moja draga prijateljica - Beti. V prostem času jo izredno veseli igranje z besedami (tudi z barvami in različnimi oblikami), vedno preseneti s kakšno novo zanimivo, poučno in življenjsko poezijo. Odsevajo njen barvit značaj, radovednost in voljo do življenja.

 

Moj dober prijatelj Jože pa se ukvarja z nekoliko drugačno "umetnostjo". Ustvarja kuhinje, različno pohištvo in še ogromno drugih stvari iz lesa. Že od nekdaj mislim in verjamem, da morajo (kvalitetni) mizarji imeti v sebi tudi precej talenta in občutka za estetiko, saj drugače lahko še tako enostavno miza izgleda kot da bi jo naročil iz drugega konca sveta in zaradi vsega transporta ne bi imela več stabilnih nog :)) Ne predstavljam si, kako bi izgledalo, če bi se sama lotila izdelovanja kakšnega kosa pohištva, zato cenim te lesene umetnine, ves vložen trud in prizadevnost.

Kakšna "stvaritev" več, pa je vidna tule: Mizarstvo Jože Krnc

Kot zadnjega pa bi rada predstavila znanca, glasbenika Tilna Pusarja, za katerega morda še niste slišali, saj je njegovo glasbeno ustvarjanje še precej sveže. Skozi glasbo izraža svoja čustva, zven prstov, ki drsijo po kitari pa odseva njegove številne življenjske izkušnje, nove želje, upe,... Slišati je, da je v svoji interpretaciji iskren - to pa se mi zdi, da je tisto, kar poslušalci najprej opazimo. In to je ravno tisto, kar največ šteje. Tudi na splošno v življenju.

 Foto: Pia & Tine

 Foto: Neva Robič

 Foto: Neva Robič

Tilnovi glasbi lahko prisluhnete tu: Calling her; Memories; Inner strength; Hope; Snowgirl

Če potegnem neko vzporednico za vse te navdihujoče osebe, bi lahko bila ta, da imajo vsi nek poseben talent (vsak seveda na svojem področju), svoje delo oziroma hobije opravljajo z velikim veseljem, z vsem svojim srcem, pri tem pa so potrpežljivi in vztrajni. Menim pa, da lahko tudi brez talenta z vsemi navedenimi lastnostmi marsikdo izmed nas uspe, saj če verjameš v to, da se ti bodo zgodile lepe stvari in v to vložiš tudi zadostno mero truda in dobre volje, si že na zelo dobri poti do cilja.

Prijeten pozdrav do naslednjič,

Tanja

Ne-varna pot

Navdih za naslov te objave sem dobila v oddaji Polnočni klub, katero sem si jo ogledala pred nekaj dnevi. Govorila je o ne-varnosti na cestah, prometnih nesrečah in navsezadnje tudi žrtvah prometnih nesreč, ki jih je žal veliko. Takšne poučne oddaje se mi zdijo v medijih zelo potrebne (a hkrati jih močno primanjkuje), da spomnijo ljudi, kako so naša življenja dragocena in kako nam lahko le majhna nepozornost za vedno spremeni življenje. 

O tej oddaji sem razmišljala, ko sem zadnja dva dni devet ur kolesarila po različnih slovenskih cestah. Takrat sem dejansko še na lastne oči videla, koliko je objestnih voznikov - tako na bolj kot na manj prometnih cestah. Res je žalostno in hkrati zastrahujoče, da jih toliko vozi izven omejitev. Pa ne le malo čez, ampak res precej. Včasih me je strah sploh iti na kolo, ko se mi je pripetilo že toliko situacij, v katerih ni veliko manjkalo, da bi me kdo spravil s ceste. Zlasti me je groza, ko vidim kakšne motoriste. Nimam nič osebnega proti njim, samo proti njihovi vožnji pa marsikaj. Le redko vidiš koga, ki se zgledno vozi, ogromno pa je takšnih, ki prehitevajo na nepreglednih delih ceste ali pa vozijo z neprilagojeno hitrostjo. Da o alkoholiziranih voznikih sploh ne govorim - tega pa res ne bom nikoli razumela.

K večji varnosti na cesti ne pripomore le par posameznikov, ampak moramo vsi prispevati enak delež. Samo v tem primeru se bo kaj spremenilo. Potrebno je, da vsak pospravi na svojem "podstrešju" in spozna, kako je previdnost na cestah nujno potrebna!

Tule pa je še povezave do zgoraj omenjene oddaje: Polnočni klub - Ne-varna pot

Kolesarski pozdrav,

Tanja