Mesto vodnjakov

To mesto ni bilo obljudeno z ljudmi kot druga mesta na tem svetu. Obljudeno je bilo z vodnjaki. Živimi vodnjaki, ampak vendarle vodnjaki.
 

Vodnjaki so se med seboj razlikovali, ne samo po kraju, kjer so bili izkopani, temveč tudi po ustju, torej odprtini, ki jih je povezovala z zunanjim svetom.

Nekateri vodnjaki so bili premožni in bahati, z ustji iz marmorja in žlahtnih kovin; drugi so bili skromni, iz opeke in lesa; spet drugi pa naravnost bedni, navadne luknje, izkopane v prst.

Stiki med meščani so potekali ob vodnjakih, od ustja do ustja, in tako so se novice hitro širile z enega na drugi konec mesta.

Nekega dne je prišla v mesto nova moda, ki se je gotovo rodila v kaki človeški naselbini. Po tej novi modi naj bi vsako živo bitje, ki da kaj nase, veliko več nege posvečalo notranjosti kot zunanjosti. Ni pomembna površinskost, temveč vsebina.

Tako so se vodnjaki začeli polniti s predmeti. Nekateri so se napolnili z nakitom, zlatniki in dragulji. Drugi, bolj praktični vodnjaki so bili polni malih gospodinjskih aparatov in bele tehnike. Drugi so dali prednost umetnosti in so se napolnili s slikami, koncertnimi klavirji in dognanimi postmodernističnimi skulpturami. Intelektualni vodnjaki pa so bili polni knjig, ideoloških manifestov in strokovnih revij. 

Minil je čas.

Večina vodnjakov je bila že tako polnih, da niso mogli pogoltniti ničesar več. Vodnjaki pa niso bili vsi enaki. Nekateri so se sprijaznili s stanjem, drugi pa so pomislili, da je treba kaj ukreniti, če bodo hoteli še naprej sprejemati vase nove stvari.

Eden od vodnjakov je prvi dal pobudo. Namesto, da bi stisnil vsebino, se je domislil, da bi se razširil in tako povečal svojo zmogljivost. Ni dolgo trajalo, da so ga drugi posnemali. Kmalu so vsi vodnjaki vlagali večino svojih moči v širjenje, da bi našli v sebi več prostora.

Neki majhen vodnjak, daleč od mestnega središča, je videl, kako se njegovi kolegi širijo na vse pretege. Pomislil je, da se bodo, če bo šlo tako naprej, kmalu pomešali med seboj in izgubili svojo individualnost. Morda ga je prav to napeljalo na misel, da je zmogljivost mogoče povečati tudi z rastjo – ampak ne v širino, temveč v globino. Postati globlji, ne širši.

Kmalu je ugotovil, da mu vse, kar se tare v njem, onemogoča poglabljanje. Če se je hotel poglobiti, bi se moral znebiti vsebine. Sprva ga je bilo praznine strah; ko pa je sprevidel, da druge možnosti ni, se je lotil dela. Ko v njem ni bilo več predmetov, se je vse bolj poglabljal, drugi pa so se medtem polastili stvari, ki jih je zavrgel.

Nekega dne je vodnjak, ki je rasel navznoter, doživel presenečenje: globoko v sebi, pri dnu, je našel vodo. Še nikoli ni noben vodnjak našel vode. Vodnjak si je opomogel od presenečenja in se začel poigravati z vodo pri dnu. Zmočil je stene, oškropil robove in nazadnje pljusnil vodo ven.

Tisto mesto je od nekdaj močil samo dež – in ta je bil precej redek, zato je prst okoli vodnjaka spričo vode oživela in se začela prebujati. Semena v njej so vzbrstela v travo, deteljo, cvetje in kilava stebelca, ki so se razvila v drevesa. Okoli daljnega vodnjaka je življenje izbruhnilo v mnogoterih barvah, zato so ga začeli klicati Vrt. Vsi so ga spraševali, kako mu je uspel ta čudež. »Nikakršen čudež ni«, je odvrnil. »Samo po notranjosti je treba pobrskati, grebsti v globino.«

Nemalo vodnjakov se je hotelo zgledovati po Vrtu, a jih je vse minilo, ko so ugotovili, da bi se morali izprazniti, če bi hoteli iti v globino. In tako so se raje širili naprej, da bi se lahko še bolj napolnili.

(povzeto iz knjige Jorgea Bucaya - Zgodbe za razmislek)

                                                                         

                                          Prijetne dni še naprej,

                                                     Tanja