"Čarobnost življenja je v tem trenutku, drugo so le spomini ali pričakovanja."

Redko se zavedamo, kako minljivo je naše življenje in kako zelo smo lahko hvaležni za vsak nov dan, za vse trenutke, ki jih lahko preživimo, za vse občutke, ki jih lahko občutimo. 

Rada bi z vami podelila eno kratko "modro" zgodbo:

Mogočni kralj, ki je vladal v neki deželi na vzhodu, se je nekega jutra zbudil nemiren in otožen. Ker ga slabo počutje kljub zabavam, ki so jih njemu na ljubo prirejali na dvoru, ni zapustilo, povrh pa je imel zadnjo noč še čudne sanje, je k sebi poklical modreca.

"Nocoj sem sanjal o čudežnem prstanu, ki nesrečneža razveseli, prav tako pa pogled nanj, tudi sredi največje sreče in veselja, človeka opomni na žalost! Ne vem, kako in kaj, a takšen prstan moram imeti!"

"Prav," je prikimal modri mož.

Čez nekaj dni je poslal kralju prstan z vrezanim napisom:  

TUDI TO BO MINILO!

Te štiri besede lahko po eni strani delujejo tolažilno, po drugi pa nekoliko pesimistično oziroma melanholično, če si jih izrečemo v lepih, čustveno bogatih trenutkih. Vendar so precej resnične, saj vsaka stvar mine, tako težka kot tudi dobra. Zdi se mi pomembno, da se zavedamo, da je življenje niz neštetih trenutkov, ki se neprestano izmenjujejo.

Nič ne traja večno - ne bolečina, prav tako pa tudi ne sreča. Ne moremo se oklepati radostnih trenutkov in bolestno hrepeneti po le-teh, hkrati pa bežati pred žalostnimi in nekoliko bolj izčrpljujočimi trenutki, saj to tudi ti sestavni del življenja. Prav ti nas naredijo močnejše, da lahko bolj prožno in pogumno stopamo po svoji nadaljnji poti.

Smisel vsega je, da skušamo čim bolj uživati v stvareh, ki jih radi počnemo, poleg tega pa si tiste, ki nam niso tako ljube, naredimo lepše, prijetnejše. Za nas same. Škoda slabe volje, jeze in obremenjevanja zaradi malenkosti ali skrbi nad katerimi resnično nimamo vpliva. Če pa nas nekaj izredno moti, lahko vedno delujemo v smeri, da nekaj spremenimo. Ker je smiselno prvo začeti pri sebi. Saj veste, kako težko je spreminjati sebe, ne? Koliko truda je potrebno vložiti v to, da se znebimo nekaterih starih vzorcev in slabih navad. Pogosto se mi poraja vprašanje, zakaj se mnogi tako trudijo spremenite druge - kot da se bodo tisti drugi (ki so baje "krivi", da je njihovo življenje takšno kakršno je), kar spremenili iz danes na jutri? Utopija. :)

Pritoževanje in stokanje nad preteklimi dogodki ali "grozljivo" prihodnostjo nas ne pripeljeta ravno daleč, saj se nenehno vrtimo v krogu negativnosti in nesmiselnih idej. K temu nas dandanes spodbujajo tudi mediji, ko nas dnevno obveščajo o skoraj samih negativnih dogodkih in v veliki meri pozornost posvečajo temu, da v nas spodbudijo občutke strahu. Brez rednega spremljanja dnevnih poročil se da vsekakor preživeti in čas izkoristiti za kaj bolj izpopolnjujočega, mar ne?

Na primer, vzemite si čas za sprehod v naravo...obstoj v tišini, poglejte v nebo in razmišljajte, kako veličastno je vaše življenje.

"Včasih, redkokdaj se fino ti zdi,

da si živ, da te nič ne boli,

da je najlepši žarek, ki tebe zbudi,

ko si ga odrgneš z oči.

To je tvoje jutro,

tvoj dan!" 

(Vlado Kreslin)

Tanja

Na katerem mestu si? Prvem, drugem, desetem...zadnjem?

Nič od zgoraj napisanega se ne da kupiti v trgovini in ne izposoditi v knjižnici. Prav tako nam tega ne morejo dati ljudje, ki so nam blizu. Posredno nam lahko pomagajo, ker nas bodrijo in spodbujajo, ko nam je hudo in nam rišejo nasmehe na obraz. Včasih nam pokažejo pravo pot, ko sami skrenemo na krivo, pa se tega niti ne zavedamo.

Izvor oziroma povod za mnoge težave, s katerimi se srečujemo, se pogosto skriva v nekem "manku"-primanjkljaju, ki ga imamo do nas samih. Pogosto se nimamo dovolj radi, se ne cenimo in spoštujemo dovolj. Kolikokrat raje pomagamo drugim, ko pa bi morali v prvi vrsti najprej pomagati sebi? Kolikokrat gremo preko sebe in drugim rečejo "JA", ko si želimo reči glasen "NE"? Kolikokrat opravičujemo slaba dejanja drugih, pa globoko v sebi vemo, da delamo proti sebi?

Pogosto slepo zaupamo v dobrohotnost drugih, kaj pa, ko bi kdaj slepo zaupali sebi? Mnogokrat pretežek zalogaj, mar ne?

Za prijatelje skoraj vedno najdemo kakšno "tolažilno" in spodbudno besedo, ko so žalostni ali zaskrbljeni. Kako pogosto pa smo jo zmožni najti zase, ko nam po mislih krožijo skrbi, in če nam kaj ne uspe?

Zdi se, kot da je imeti rad samega sebe precej zahtevna naloga, ki nima univerzalne rešitve in mora vsak izmed nas k njej pristopiti na svojstven način. Naloga je kompleksna, večstopenjska, v njej se skriva mnogo skritih ugank, katerim se je potrebno posvetiti dnevno. Sicer naloga ne bo rešljiva, nad njo bomo obupali, ker se nam bo zdelo, da je le-ta za nas "pretrd oreh".

Tako kot lahko sčasoma obupamo sami nad sabo. Ne v smislu, da popolnoma dvignemo roke, vendar korak za korak. Začnemo se zanemarjati, tako telesno kot duševno. Zatekamo se v določene zunanje "rešitve" (npr. hrano, odnose, materialne dobrine, nezdrave navade...), ki pa so le začasne (in pogosto samodestruktivne) ter se zopet kaj kmalu srečamo s samim seboj.  

Pred seboj (svojimi občutki in dejanji) ne moremo nikoli ubežati, saj smo vedno v družbi z resnico, ki jo nosimo v sebi, s tem, kar smo. Pa četudi pred drugimi morda nosimo masko, se skrivamo pred neštetimi izgovori, opravičili. Dokler ne bomo začeli skrbeti zase, ceniti in negovati lastno telo, ki nam predstavlja dom, v katerem živimo vsak dan ter začeli biti prijazni do sebe, bomo težko živeli umirjeno, uravnoteženo in izpopolnjujoče.

 Tanja

Mesto vodnjakov

To mesto ni bilo obljudeno z ljudmi kot druga mesta na tem svetu. Obljudeno je bilo z vodnjaki. Živimi vodnjaki, ampak vendarle vodnjaki.
 

Vodnjaki so se med seboj razlikovali, ne samo po kraju, kjer so bili izkopani, temveč tudi po ustju, torej odprtini, ki jih je povezovala z zunanjim svetom.

Nekateri vodnjaki so bili premožni in bahati, z ustji iz marmorja in žlahtnih kovin; drugi so bili skromni, iz opeke in lesa; spet drugi pa naravnost bedni, navadne luknje, izkopane v prst.

Stiki med meščani so potekali ob vodnjakih, od ustja do ustja, in tako so se novice hitro širile z enega na drugi konec mesta.

Nekega dne je prišla v mesto nova moda, ki se je gotovo rodila v kaki človeški naselbini. Po tej novi modi naj bi vsako živo bitje, ki da kaj nase, veliko več nege posvečalo notranjosti kot zunanjosti. Ni pomembna površinskost, temveč vsebina.

Tako so se vodnjaki začeli polniti s predmeti. Nekateri so se napolnili z nakitom, zlatniki in dragulji. Drugi, bolj praktični vodnjaki so bili polni malih gospodinjskih aparatov in bele tehnike. Drugi so dali prednost umetnosti in so se napolnili s slikami, koncertnimi klavirji in dognanimi postmodernističnimi skulpturami. Intelektualni vodnjaki pa so bili polni knjig, ideoloških manifestov in strokovnih revij. 

Minil je čas.

Večina vodnjakov je bila že tako polnih, da niso mogli pogoltniti ničesar več. Vodnjaki pa niso bili vsi enaki. Nekateri so se sprijaznili s stanjem, drugi pa so pomislili, da je treba kaj ukreniti, če bodo hoteli še naprej sprejemati vase nove stvari.

Eden od vodnjakov je prvi dal pobudo. Namesto, da bi stisnil vsebino, se je domislil, da bi se razširil in tako povečal svojo zmogljivost. Ni dolgo trajalo, da so ga drugi posnemali. Kmalu so vsi vodnjaki vlagali večino svojih moči v širjenje, da bi našli v sebi več prostora.

Neki majhen vodnjak, daleč od mestnega središča, je videl, kako se njegovi kolegi širijo na vse pretege. Pomislil je, da se bodo, če bo šlo tako naprej, kmalu pomešali med seboj in izgubili svojo individualnost. Morda ga je prav to napeljalo na misel, da je zmogljivost mogoče povečati tudi z rastjo – ampak ne v širino, temveč v globino. Postati globlji, ne širši.

Kmalu je ugotovil, da mu vse, kar se tare v njem, onemogoča poglabljanje. Če se je hotel poglobiti, bi se moral znebiti vsebine. Sprva ga je bilo praznine strah; ko pa je sprevidel, da druge možnosti ni, se je lotil dela. Ko v njem ni bilo več predmetov, se je vse bolj poglabljal, drugi pa so se medtem polastili stvari, ki jih je zavrgel.

Nekega dne je vodnjak, ki je rasel navznoter, doživel presenečenje: globoko v sebi, pri dnu, je našel vodo. Še nikoli ni noben vodnjak našel vode. Vodnjak si je opomogel od presenečenja in se začel poigravati z vodo pri dnu. Zmočil je stene, oškropil robove in nazadnje pljusnil vodo ven.

Tisto mesto je od nekdaj močil samo dež – in ta je bil precej redek, zato je prst okoli vodnjaka spričo vode oživela in se začela prebujati. Semena v njej so vzbrstela v travo, deteljo, cvetje in kilava stebelca, ki so se razvila v drevesa. Okoli daljnega vodnjaka je življenje izbruhnilo v mnogoterih barvah, zato so ga začeli klicati Vrt. Vsi so ga spraševali, kako mu je uspel ta čudež. »Nikakršen čudež ni«, je odvrnil. »Samo po notranjosti je treba pobrskati, grebsti v globino.«

Nemalo vodnjakov se je hotelo zgledovati po Vrtu, a jih je vse minilo, ko so ugotovili, da bi se morali izprazniti, če bi hoteli iti v globino. In tako so se raje širili naprej, da bi se lahko še bolj napolnili.

(povzeto iz knjige Jorgea Bucaya - Zgodbe za razmislek)

                                                                         

                                          Prijetne dni še naprej,

                                                     Tanja