Oči povedo
tisto, česar si usta ne upajo,
v sebi
skrivajo globlji pomen in nikoli ne obupajo.
Besede
včasih težko na glas je izgovoriti,
a s pogledom
se prav ničesar ne da skriti.
V njih
prepoznamo, ko nas ima nekdo resnično rad,
razberemo,
če človek v svojih globinah in srcu je bogat.
Sogovornikove
oči nikoli ne lažejo ali se pretvarjajo,
če le
pozorni smo, nam mnogo reči uprizarjajo.
Naj bodo
rjave, modre, zelene ali sive,
važno je le,
da niso prazne in puste, ampak žive.
Da iz njih
žari posebna energija,
sreča, volja
do življenja ali morda melanholična nostalgija.
Lahko so
seveda tudi otožne in od solz lesketajoče,
zaradi
intenzivnosti in globine pogleda izstopajoče.
Brez zrenja
vanje vse besede in kretnje so zaman,
ni slike in
pravega »okusa« – kakor kruh, ki je neslan.
