»Zakaj je na poti do mojega cilja toliko ovir?«

Ker je lepo zanimive, poučne in prijetne stvari deliti z ljudmi, sem se odločila, da tokrat z vami delim zgodbo, ki sem jo prebrala pred kratkim. Takole gre...

OVIRE

(Jorge Bucay)

Hodim po stezi.

Za nosom grem, kamor me peljejo koraki.

Moje oči se sprehajajo po drevju, po pticah, po kamenju.

Na obzorju zagledam obris mesta.

Napnem oči, da bi ga bolje videl.

Začutim, da me mesto privlači.

 

Ne da bi videl, kako, spoznam, da bi lahko v tem mestu našel vse, kar si želim.

Vse svoje cilje, namene in dosežke.

Moja spremljenja in sanje so doma v tem mestu. Vse, kar si želim, kar potrebujem, kar bi najraje bil, po čemer hrepenim, kar nameravam, za kar si prizadevam, k čemur sem vedno stremel - tisto, kar naj bi bilo moj največji dosežek.

Predstavljam si, da je vse to v tem mestu.

Brez dvomov se mu odpravim naproti.

Kmalu se začne pot navkreber.

 

Malo me utrudi, a nič hudega. Nadaljujem pot.

Malo naprej zagledam črno senco na poti.

Ko se ji približam, vidim, da mi je pot prekrižal ogromen jarek.

Zbojim se, podvomim.

Jezi me, da moj cilj ni lahko dosegljiv. Vseeno pa se odločim, da bom jarek preskočil.

Nazaj grem, vzamem zalet in skočim...

Preskočim ga.

Ko si opomorem, nadaljujem pot.

Nekaj metrov naprej se pojavi nov jarek. 

Spet vzamem zalet in ga preskočim, nato pa stečem proti mestu.

Na poti ni več videti ovir.

Nenadoma me preseneti prepad, ki se odpre pred menoj.

 

Obstanem.

Nemogoče ga je preskočiti.

Ob strani zagledam les, žeblje in orodje. Spoznam, da so tam, da bi zgradil most.

Nikoli nisem bil spreten z rokami ... Ima me, da bi odnehal.

Pogledam proti cilju, ki si ga želim ... in se uprem skušnjavi.

Začnem graditi most.

 

Minevajo ure, morda dnevi, morda meseci.

Most je narejen.

Navdušeno ga prečkam.

Na drugi strani pa - zagledam obzidje. Mrzlo in vlažno orjaško obzidje okoli mesta mojih sanj ...

Obide me pobitost.

Ogledam si, kako bi se mu dalo izogniti.

Ni načina. Moral bom splezati čezenj.

Mesto je tako blizu. Ne dovolim, da bi mu bilo obzidje v napoto.

Odločim se, da bom splezal čez.

Nekaj minut počivam, da pridem do sape.

Nenadoma zagledam ob poti dečka.

Gleda me, kot bi me poznal. Zarotniško se mi nasmehne.

Spominja me name, ko sem bil še otrok. Mogoče se zato opogumim in naglas izrazim svoje negodovanje: »Zakaj je na poti do mojega cilja toliko ovir?«

Deček skomigne z rameni in reče:

»Zakaj sprašuješ mene? Prej jih ni bilo. Ti si jih prinesel s seboj.«

 

Marsikdo misli, da mu okolje predstavlja največ ovir, a zagotovo si jih največ postavljamo ljudje sami...v svoji glavi. Nič ni nemogoče, potrebno je le najti primerno pot, biti dovolj vztrajen in iznajdljiv. Le zakaj bi si po nepotrebnem oteževali življenje? :)

Lep pozdravček,

Tanja