Notranja lepota

So ljudje, ki ti ogromno lepega dajo,

ti stojijo ob strani in te nikoli ne izdajo.

V sebi nosijo skriti zaklad,

verjamejo, da za vsakega pride cvetoča pomlad.

Vztrajno sledijo svojim ciljem in velikim sanjam,

dajo mi občutek, da lahko tudi sama pogumno jadram.

Jadram tja, kamor si najbolj želim,

tja, kjer se lahko vsem svojim občutkom prepustim.

Občudujem njihov pogum in neskončno voljo do življenja,

polni so tihega, a močnega hrepenenja.

Življenjska pot nemalokrat je težka in naporna,

a sami odločimo se, ali za nas bo zamorjena ali humorna.

Navdih pogosto najdem v čudoviti naravi in meni ljubih ljudeh,

ki hodijo po zelo različnih lastnih poteh.

Vsak išče srečo in prostor pod soncem na svoj način,

vsak želi si ustvariti kakšen dragocen spomin.

Prav lepi spomini so tisto, kar nas ohranja žive,

čeprav skozi čas vidimo lastno življenje s čisto drugačne perspektive.

Pomembno je, da negujemo in skrbimo za otroka, ki prebiva v nas,

si dovolimo igrivosti, hrepenenja in si upamo smejati na ves glas.

Lep dan še naprej!

Tanja

Moje ljubezni

Ljubim resnico,

tisto mnogokrat izgubljeno pravico. 

Ljubim svoj mir,

ko lahko počnem stvari brez zunanjih ovir.

Ljubim zvok klavirja,

ker je enostavno lep in pomirja.

Ljubim občutek toplega vetriča v laseh,

ko te od navdušenega ploskanja peče po dlaneh.

Ljubim smešne otroške norčije,

ljubim, ko se moja duša v smeh ovije.

Ko se iskrenost dotakne srca,

poleg modrine in neskončnosti neba.

Ljubim skrbne, zanesljive in prijazne ljudi,

ki samo ne tarnajo kaj in kje jih vse boli.

Takšne, ki znajo poslušati

ter se tudi na lasten račun nasmejati.

Ljubim prostrano morje, 

ljubim, ko se sonce skrije za obzorje.

Ljubim zelene, s soncem obsijane travnike,

pod drevesno senco postavljene ležalnike.

Ljubim pisanost čustev življenja,

vse tja od radosti, sreče, žalosti in hrepenenja.

Ljubim navidezno varnost,

nekakšno večno izmikajočo se stalnost.

Ljubim občutek, da lahko nekomu nekaj dam,

ko uspešno končam cilj, ki si ga zadam.

Ko me ima nekdo rad zaradi tega, kar sem,

ne pa zaradi tega, kar si želi, da postanem.

Ljubim vse, kar mi daje občutek, da res živim,

zato se z veseljem raznobarvnim radostim in doživetjem prepustim.

Tanja

Vidim te

Tale pesem je za nekoga, ki ga zelo cenim in spoštujem. A hkrati bi jo lahko namenila še marsikateremu mojemu dobremu prijatelju ali prijateljici, ki mi lepša vsakdan.

Vidim lepoto v tebi,

vidim, kako siješ in kakšno dobroto nosiš v sebi.

Tvoj obraz ne pozna pretvarjanja,

si to, kar si - brez odvečnega nakladanja.

Globina tvojega razmišljanja in poštenje tvojega srca,

sežeta od ravnin in hribovja vse tja do prostranega neba.

Iskren nasmeh iz tvoje krasne duše,

se lahko primerja z dežjem, ki pride po obdobju dolge suše.

Iskriv pogled, otroška razigranost,

a po drugi strani velika predanost -

predanost družini, prijateljem, delu in svojim prepričanjem.

Bodi ponosen nase, na svoje sposobnosti in vrline.

Sama namreč sem in to mnenje ne mine.

Z mano se sprehajaš po mnogih poteh v mislih,

me spremljaš in ostajaš v mojih lepih spominih.

Zdaj in za vedno...

Tanja

»Zakaj je na poti do mojega cilja toliko ovir?«

Ker je lepo zanimive, poučne in prijetne stvari deliti z ljudmi, sem se odločila, da tokrat z vami delim zgodbo, ki sem jo prebrala pred kratkim. Takole gre...

OVIRE

(Jorge Bucay)

Hodim po stezi.

Za nosom grem, kamor me peljejo koraki.

Moje oči se sprehajajo po drevju, po pticah, po kamenju.

Na obzorju zagledam obris mesta.

Napnem oči, da bi ga bolje videl.

Začutim, da me mesto privlači.

 

Ne da bi videl, kako, spoznam, da bi lahko v tem mestu našel vse, kar si želim.

Vse svoje cilje, namene in dosežke.

Moja spremljenja in sanje so doma v tem mestu. Vse, kar si želim, kar potrebujem, kar bi najraje bil, po čemer hrepenim, kar nameravam, za kar si prizadevam, k čemur sem vedno stremel - tisto, kar naj bi bilo moj največji dosežek.

Predstavljam si, da je vse to v tem mestu.

Brez dvomov se mu odpravim naproti.

Kmalu se začne pot navkreber.

 

Malo me utrudi, a nič hudega. Nadaljujem pot.

Malo naprej zagledam črno senco na poti.

Ko se ji približam, vidim, da mi je pot prekrižal ogromen jarek.

Zbojim se, podvomim.

Jezi me, da moj cilj ni lahko dosegljiv. Vseeno pa se odločim, da bom jarek preskočil.

Nazaj grem, vzamem zalet in skočim...

Preskočim ga.

Ko si opomorem, nadaljujem pot.

Nekaj metrov naprej se pojavi nov jarek. 

Spet vzamem zalet in ga preskočim, nato pa stečem proti mestu.

Na poti ni več videti ovir.

Nenadoma me preseneti prepad, ki se odpre pred menoj.

 

Obstanem.

Nemogoče ga je preskočiti.

Ob strani zagledam les, žeblje in orodje. Spoznam, da so tam, da bi zgradil most.

Nikoli nisem bil spreten z rokami ... Ima me, da bi odnehal.

Pogledam proti cilju, ki si ga želim ... in se uprem skušnjavi.

Začnem graditi most.

 

Minevajo ure, morda dnevi, morda meseci.

Most je narejen.

Navdušeno ga prečkam.

Na drugi strani pa - zagledam obzidje. Mrzlo in vlažno orjaško obzidje okoli mesta mojih sanj ...

Obide me pobitost.

Ogledam si, kako bi se mu dalo izogniti.

Ni načina. Moral bom splezati čezenj.

Mesto je tako blizu. Ne dovolim, da bi mu bilo obzidje v napoto.

Odločim se, da bom splezal čez.

Nekaj minut počivam, da pridem do sape.

Nenadoma zagledam ob poti dečka.

Gleda me, kot bi me poznal. Zarotniško se mi nasmehne.

Spominja me name, ko sem bil še otrok. Mogoče se zato opogumim in naglas izrazim svoje negodovanje: »Zakaj je na poti do mojega cilja toliko ovir?«

Deček skomigne z rameni in reče:

»Zakaj sprašuješ mene? Prej jih ni bilo. Ti si jih prinesel s seboj.«

 

Marsikdo misli, da mu okolje predstavlja največ ovir, a zagotovo si jih največ postavljamo ljudje sami...v svoji glavi. Nič ni nemogoče, potrebno je le najti primerno pot, biti dovolj vztrajen in iznajdljiv. Le zakaj bi si po nepotrebnem oteževali življenje? :)

Lep pozdravček,

Tanja