Poslušaj svoje srce!

Kaj narediti takrat, ko se odnosi med določenimi prijatelji ohladijo? Ko ni več pristne iskrenosti, zanimanja in ko dobiš občutek, da te niso več iskreno veseli. Resnično ne vem. Ali pustiti stvari takšne kot so in se delati, da je vse v redu takrat, ko se vidita, pa te v srcu boli, ker je vse drugače. Ali začeti dolg in zapleten pogovor, zakaj ni več tako kot je nekoč bilo? Mogoče le samo preveč razmišljam o takšnih in drugačnih stvareh ter se vrtim v krogu, ko ne najdem odgovora. Za nekaj časa pozabim, potem pa me kakšna stvar spet spomni na to. Je bolje tej osebi povedati, da nekaj več ne »štima«? Saj sploh ne vem, če se splača vlagati energijo v takšne debate. Najbrž se je treba včasih sprijazniti, da tako pač je. Kot pravi verz na fotografiji: »Stvari se spreminjajo, prijatelji odhajajo in življenje se ne ustavi za nikogar!«

Marsikdo me vpraša: »Pa zakaj se sploh obremenjuješ s tem?«. Zato, ker mi ni vseeno. S prijatelji oziroma s tistimi, ki so mi blizu, imam rada razčiščene, iskrene odnose, ko lahko veš, da se lahko na tega človeka zaneseš, se prijetno in sproščeno počutiš v njegovi družbi. Predvsem pa, da ne kuha zamer zaradi nesmiselnih stvari. Mislim, da je to neka osnova zdravega medosebnega odnosa, ki lahko zraste v nekaj lepega in trajnega.

Zanimivo je to, da so nam v določenih življenjskih obdobjih blizu določeni ljudje, v nekaterih spet drugi. Le redki so tisti, ki nas vedno spremljajo na naši poti. A prav zaradi tega so toliko bolj dragoceni. Tisti drugi, ki odidejo, pa so zagotovo pustili nek pečat v našem življenju, bili so nekakšna lekcija, ki smo jo morali »predelati«.

Kljub temu je potrebno verjeti, da še obstaja dosti prijetnih in dobrosrčnih ljudi, ki pa jih bomo lahko srečali in spustili v naše življenje le, če bomo imeli široko odprte oči in srce. Čeprav kdaj doživimo kakšno slabo izkušnjo, to še ne pomeni, da ne smemo več nikomur zaupati. Velika prednost je ta, da lahko sami izbiramo ljudi, s katerimi preživljamo čas. Najpomembnejše pa je to, da se ne bomo nikoli zmotili, če bomo poslušati svoje srce in se ravnali tako kot sami mislimo ter čutimo, da je prav!

Tanja

»Najlepše stvari v življenju niso stvari.«

Nekatere ljudi bi preprosto kar objela, jih vsaj za trenutek stisnila v topel objem, saj se nekaterim vidi, da ga tako zelo potrebujejo, pa si tega še sami nočejo priznati oziroma tega pokazati. Marsikomu dandanes ogromno pomeni močan stisk roke, prijazen pogled in kakšna lepa beseda. Zdi se mi, da tega res primanjkuje. Neka toplina, iskrenost in občutek, da se še lahko na nekoga zaneseš. Da je nekje nekdo, ki ti bo pomagal, ko bo šlo kaj narobe, ki ti bo le stal ob strani, ko ti bo šlo na jok. 

Vse preveč je poudarka na materialnih dobrinah. Nemalokateri starš otroku raje kupi en koš dragih igrač kot da bi mu prebral kakšno pravljico, se z njim igral in mu znal prisluhniti, ko ga le-ta potrebuje. Premalo je poudarka na temeljnih vrednotah, kot so razumevanje, ljubezen, potrpežljivost, sočutje. Mislim, da so se te vrednote nekako izgubile v času, vsem se stalno mudi, marsikdo obupuje, nima več volje in vztrajnosti ter misli, da stvari pridejo kar same od sebe. Vendar ne slabe, ne dobre ne pridejo kar tako iz niča, za vse nekje obstaja nek razlog. Za tiste dobre pa se je seveda potrebno kar precej potruditi, vztrajati, vztrajati in še enkrat vztrajati. Z veliko volje, potrpežljivosti in razumevanja se marsikaj da narediti, rezultati se vedno pokažejo, pa če so razmere na videz še tako nemogoče. 

Potrebno je vzeti v obzir, da marsikatera stvar dandanes ni pravična, pa se nam lahko pripeti. Tako pač je. Nikoli ne bo pravično za vse, treba se je naučiti s tem živeti in še vedno ne obupati ter na svet in na ljudi gledati z zvedavimi otroškimi očmi. Nikjer ni zagotovila, da se ne bomo »opekli«, da se bo vse izteklo tako kot naj bi se oziroma tako kot smo si zamislili v svoji glavi. Vse stvari niso odvisne le od nas, so tudi splet različnih okoliščin in ljudi okoli nas, saj ne živimo v majhnem, izoliranem, pravljičnem svetu. 

A na marsikaj pa le imamo vpliv, sami usmerjamo svoje misli, sami imam nadzor nad lastnim življenjem, nad tem, kako si razlagamo določene situacije. Le-te si lahko namreč interpretiramo na ogromno različnih načinov. Zakaj bi si ustvarjali nepotrebne skrbi? Zakaj bi v določenih stvareh videli nevarnost? Vpliv imamo samo mi, nihče nam ne more vsiliti njegovih želja, če mi tega ne želimo. Čeprav se to marsikdaj na prvi pogled zdi. Vendar to ne drži! Vsi smo svobodni. Ko smo dovolj stari, si lahko ustvarimo svet po lastnih željah, če le imamo voljo in smo dovolj vztrajni. 

Pogosto se pogovarjam z ljudmi, ki tega nimajo, mislijo, da imajo drugi popoln vpliv nad njimi, pa naj si bodo to starši, sorodniki, partnerji ali prijatelji. Koliko je nemočnih ljudi, ki zaradi zelo različnih stvari niso zmožni sami vzeti vajeti v svoje roke. Vse več je žalostnih, depresivnih ljudi. A življenje samo po sebi sploh ni tako črno, grdo in brezupno kot se številnim zdi. Takšnim ljudem moramo znati pokazati, da je vredno živeti, da so še lepe stvari, ki prinašajo veselje. Jim podariti nasmeh, jim prisluhniti, saj takšne stvari štejejo. 

Kot pravi izrek: »Najlepše stvari v življenju niso stvari.« Z denarjem se res da marsikaj kupiti, a pristne ljubezni, pristnega prijateljstva, smeha in sreče pa zagotovo ne!

Lep decembrski pozdravček

Tanja