Redko se zavedamo, kako minljivo je naše življenje in kako zelo smo lahko hvaležni za vsak nov dan, za vse trenutke, ki jih lahko preživimo, za vse občutke, ki jih lahko občutimo.
Rada bi z vami podelila eno kratko "modro" zgodbo:
Mogočni kralj, ki je vladal v neki deželi na vzhodu, se je nekega jutra zbudil nemiren in otožen. Ker ga slabo počutje kljub zabavam, ki so jih njemu na ljubo prirejali na dvoru, ni zapustilo, povrh pa je imel zadnjo noč še čudne sanje, je k sebi poklical modreca.
Mogočni kralj, ki je vladal v neki deželi na vzhodu, se je nekega jutra zbudil nemiren in otožen. Ker ga slabo počutje kljub zabavam, ki so jih njemu na ljubo prirejali na dvoru, ni zapustilo, povrh pa je imel zadnjo noč še čudne sanje, je k sebi poklical modreca.
"Nocoj sem sanjal o čudežnem prstanu, ki nesrečneža razveseli, prav tako pa pogled nanj, tudi sredi največje sreče in veselja, človeka opomni na žalost! Ne vem, kako in kaj, a takšen prstan moram imeti!"
"Prav," je prikimal modri mož.
Čez nekaj dni je poslal kralju prstan z vrezanim napisom:
TUDI TO BO MINILO!
Te štiri besede lahko po eni strani delujejo tolažilno, po drugi pa nekoliko pesimistično oziroma melanholično, če si jih izrečemo v lepih, čustveno bogatih trenutkih. Vendar so precej resnične, saj vsaka stvar mine, tako težka kot tudi dobra. Zdi se mi pomembno, da se zavedamo, da je življenje niz neštetih trenutkov, ki se neprestano izmenjujejo.
Nič ne traja večno - ne bolečina, prav tako pa tudi ne sreča. Ne moremo se oklepati radostnih trenutkov in bolestno hrepeneti po le-teh, hkrati pa bežati pred žalostnimi in nekoliko bolj izčrpljujočimi trenutki, saj to tudi ti sestavni del življenja. Prav ti nas naredijo močnejše, da lahko bolj prožno in pogumno stopamo po svoji nadaljnji poti.
Nič ne traja večno - ne bolečina, prav tako pa tudi ne sreča. Ne moremo se oklepati radostnih trenutkov in bolestno hrepeneti po le-teh, hkrati pa bežati pred žalostnimi in nekoliko bolj izčrpljujočimi trenutki, saj to tudi ti sestavni del življenja. Prav ti nas naredijo močnejše, da lahko bolj prožno in pogumno stopamo po svoji nadaljnji poti.
Smisel vsega je, da skušamo čim bolj uživati v stvareh, ki jih radi počnemo, poleg tega pa si tiste, ki nam niso tako ljube, naredimo lepše, prijetnejše. Za nas same. Škoda slabe volje, jeze in obremenjevanja zaradi malenkosti ali skrbi nad katerimi resnično nimamo vpliva. Če pa nas nekaj izredno moti, lahko vedno delujemo v smeri, da nekaj spremenimo. Ker je smiselno prvo začeti pri sebi. Saj veste, kako težko je spreminjati sebe, ne? Koliko truda je potrebno vložiti v to, da se znebimo nekaterih starih vzorcev in slabih navad. Pogosto se mi poraja vprašanje, zakaj se mnogi tako trudijo spremenite druge - kot da se bodo tisti drugi (ki so baje "krivi", da je njihovo življenje takšno kakršno je), kar spremenili iz danes na jutri? Utopija. :)
Pritoževanje in stokanje nad preteklimi dogodki ali "grozljivo" prihodnostjo nas ne pripeljeta ravno daleč, saj se nenehno vrtimo v krogu negativnosti in nesmiselnih idej. K temu nas dandanes spodbujajo tudi mediji, ko nas dnevno obveščajo o skoraj samih negativnih dogodkih in v veliki meri pozornost posvečajo temu, da v nas spodbudijo občutke strahu. Brez rednega spremljanja dnevnih poročil se da vsekakor preživeti in čas izkoristiti za kaj bolj izpopolnjujočega, mar ne?
Na primer, vzemite si čas za sprehod v naravo...obstoj v tišini, poglejte v nebo in razmišljajte, kako veličastno je vaše življenje.
"Včasih, redkokdaj se fino ti zdi,
da si živ, da te nič ne boli,
da je najlepši žarek, ki tebe zbudi,
ko si ga odrgneš z oči.
To je tvoje jutro,
tvoj dan!"
(Vlado Kreslin)
Tanja
