Nič od zgoraj napisanega se ne da kupiti v trgovini in ne izposoditi v knjižnici. Prav tako nam tega ne morejo dati ljudje, ki so nam blizu. Posredno nam lahko pomagajo, ker nas bodrijo in spodbujajo, ko nam je hudo in nam rišejo nasmehe na obraz. Včasih nam pokažejo pravo pot, ko sami skrenemo na krivo, pa se tega niti ne zavedamo.
Izvor oziroma povod za mnoge težave, s katerimi se srečujemo, se pogosto skriva v nekem "manku"-primanjkljaju, ki ga imamo do nas samih. Pogosto se nimamo dovolj radi, se ne cenimo in spoštujemo dovolj. Kolikokrat raje pomagamo drugim, ko pa bi morali v prvi vrsti najprej pomagati sebi? Kolikokrat gremo preko sebe in drugim rečejo "JA", ko si želimo reči glasen "NE"? Kolikokrat opravičujemo slaba dejanja drugih, pa globoko v sebi vemo, da delamo proti sebi?
Pogosto slepo zaupamo v dobrohotnost drugih, kaj pa, ko bi kdaj slepo zaupali sebi? Mnogokrat pretežek zalogaj, mar ne?
Za prijatelje skoraj vedno najdemo kakšno "tolažilno" in spodbudno besedo, ko so žalostni ali zaskrbljeni. Kako pogosto pa smo jo zmožni najti zase, ko nam po mislih krožijo skrbi, in če nam kaj ne uspe?
Zdi se, kot da je imeti rad samega sebe precej zahtevna naloga, ki nima univerzalne rešitve in mora vsak izmed nas k njej pristopiti na svojstven način. Naloga je kompleksna, večstopenjska, v njej se skriva mnogo skritih ugank, katerim se je potrebno posvetiti dnevno. Sicer naloga ne bo rešljiva, nad njo bomo obupali, ker se nam bo zdelo, da je le-ta za nas "pretrd oreh".
Tako kot lahko sčasoma obupamo sami nad sabo. Ne v smislu, da popolnoma dvignemo roke, vendar korak za korak. Začnemo se zanemarjati, tako telesno kot duševno. Zatekamo se v določene zunanje "rešitve" (npr. hrano, odnose, materialne dobrine, nezdrave navade...), ki pa so le začasne (in pogosto samodestruktivne) ter se zopet kaj kmalu srečamo s samim seboj.
Pred seboj (svojimi občutki in dejanji) ne moremo nikoli ubežati, saj smo vedno v družbi z resnico, ki jo nosimo v sebi, s tem, kar smo. Pa četudi pred drugimi morda nosimo masko, se skrivamo pred neštetimi izgovori, opravičili. Dokler ne bomo začeli skrbeti zase, ceniti in negovati lastno telo, ki nam predstavlja dom, v katerem živimo vsak dan ter začeli biti prijazni do sebe, bomo težko živeli umirjeno, uravnoteženo in izpopolnjujoče.
Tanja
