Všeč so mi ljudje, ki so preprosti in iskreni. Ki se vedejo
pristno in ne potencirajo sebe ter »hodijo« po drugih za dosego lastnih ciljev.
Narcisoidnost in zahrbtnost sta precej grdi lastnosti, ki jih ni lepo negovati
in hraniti, le zato, da bi se sami počutili večje, bolj močne in pomembne. Do
vsega tega se da prikorakati po precej mirnejši in bolj spoštovanja vredni
poti. S čisto vestjo in občutkom zadovoljstva.
Rada sem v družbi tistih, ki so prijazni do drugih – ne glede
na to, ali se pogovarjajo z otrokom, prodajalko, zdravnikom ali upokojencem.
Prijaznost in dobrota pogosto padeta na plodna tla, krog se obrne in vse se nam
povrne. Ne vedno in to tudi ni namen, da bi morali vse »dobiti« nazaj. Lepo je
dajati brez višjega namena. To osrečuje in polni.
Prijetno se počutim z ljudmi, ki si upajo pokazati otroka,
ki prebiva v njih. Se pošaliti na svoj račun in včasih tudi sarkastično
pogledati na manj ugodne situacije. Iskren smeh res napolni dušo s svežino,
sproščenostjo in veseljem. Lajša vsakodnevne skrbi. Ne predstavljam
si dneva brez nasmeha na obrazu. Tak dan bi zame bil izgubljen.
Všeč so mi ljudje z vsebino. Ki niso prazni. So vredni
zaupanja in notranje polni. Ki si upajo pokazati cel spekter čustev, ne glede
na to, da bodo morda izpadli ranljivi. Mislim, da biti ranljiv še zdaleč ne pomeni biti šibak,
ranljivost je le bogatost duše.
Všeč so mi osebe, ki so pogosto pozitivno naravnane. Gledajo
na življenje optimistično, sledijo svojim željam in na ovire ne gledajo kot na
nepremostljive težave, ki niso rešljive. Ovire so del življenja, le-te nas
naredijo trdnejše, močnejše in bolj vztrajne. Tudi iz vsake težke situacije se
lahko obilo naučimo, marsikdaj še veliko več kot iz prijetnih izkušenj, saj se
nam težje bolj zasidrajo v srce. Potrebujemo več časa in energije, da jih
predelamo…premostimo.
Cenim trenutke z ljudmi, ki se veselijo drobnih radosti v
življenju. Npr. slastne hrane, prijetne glasbe, sprehodov po gozdnih poteh,
globljih pogovorov, raziskovanja lepot, ki nam jih ponuja vsakdan. Vse to je
zopet povezano s skromnostjo.
Vesela sem, da imam priložnost in možnost poznati prijetne
ljudi, od katerih se lahko mnogo (na)učim in se osebnostno razvijam. Otroci, s
katerimi delam, mi vsakodnevno vlivajo toliko pozitivne energije, da lahko še
več vložim, pa čeprav sem včasih res izčrpana. Vedno bolj skušam biti iskrena
do sebe, saj lahko le tako bolje živim. V prvi vrsti moramo biti zadovoljni s
sabo, se počutiti doma v lastni koži.
Neke osnovne materialne dobrine so seveda pomembne za
preživetje. A vse, kar je »luksuz« (dragi avtomobili, nakit, sodobna
tehnologija) v bistvu to ni. Pravi luksuz so pristni in ljubeči odnosi,
sposobnost uživati v preprostosti in se predajati občutkom, ki nas polnijo.
Zunanjost je le prazna embalaža, ki brez vsebine in globine nima pomena. Tako
kot morje ne.
Malo je potrebno za srečo, mar ne? Pogosto jo iščemo na
napačnih mestih, v drugih ljudeh, dragih stvareh. Pogosto pozabimo nase in na
resnico, da jo lahko najdemo le v sebi. Vsakdo lahko najde umirjenost,
zadovoljstvo in srečo. Ne potrebujemo veliko, le zvrhano mero iskrenosti do
sebe, ščepec vztrajnosti, potrpežljivosti in morje ljubezni, ki jo delimo med
druge.
Samo, če dajemo, nam življenje ponuja priložnosti za nova spoznanja,
tako na mentalni kot srčni ravni.
