Ljubim resnico,
tisto mnogokrat izgubljeno pravico.
Ljubim svoj mir,
ko lahko počnem stvari brez zunanjih ovir.
Ljubim zvok klavirja,
ker je enostavno lep in pomirja.
Ljubim občutek toplega vetriča v laseh,
ko te od navdušenega ploskanja peče po dlaneh.
Ljubim smešne otroške norčije,
ljubim, ko se moja duša v smeh ovije.
Ko se iskrenost dotakne srca,
poleg modrine in neskončnosti neba.
Ljubim skrbne, zanesljive in prijazne ljudi,
ki samo ne tarnajo kaj in kje jih vse boli.
Takšne, ki znajo poslušati
ter se tudi na lasten račun nasmejati.
Ljubim prostrano morje,
ljubim, ko se sonce skrije za obzorje.
Ljubim zelene, s soncem obsijane travnike,
pod drevesno senco postavljene ležalnike.
Ljubim pisanost čustev življenja,
vse tja od radosti, sreče, žalosti in hrepenenja.
Ljubim navidezno varnost,
nekakšno večno izmikajočo se stalnost.
Ljubim občutek, da lahko nekomu nekaj dam,
ko uspešno končam cilj, ki si ga zadam.
Ko me ima nekdo rad zaradi tega, kar sem,
ne pa zaradi tega, kar si želi, da postanem.
Ljubim vse, kar mi daje občutek, da res živim,
zato se z veseljem raznobarvnim radostim in doživetjem prepustim.
Tanja
